Prijateljični maltežan je hodil na agility

Prijateljica je dobila psa maltežana. Bil je ravno prav majhen, da je bil enostaven za ga nositi v rokah ali pa za ga dati kar v torbico. Zato ga je, odkar ga je dobila, nosila povsod s seboj.

Ko ga je dobila, je bil star že tri leta, vendar ga je vzela od neke gospe, ki je bila tako zelo hudo bolna, da ni bila več zmožna skrbeti zanj. Odločila se je, da ga bo vzela, kljub temu da ni bil včemladič, saj ima zelo rada živali in si zelo prizadeva za ugodno pasje življenje.

Tako je res lepo skrbela za svojega psička, ki je bil pasme maltežan. Po izgledu je bil majhen in bel z daljšo dlako. Vedno mu je skrbno čistila zaspančke iz oči. Čez zimo pa ga je rada oblačila v puloverček, saj je bila prepričana, da ga zunaj zebe. A vseeno mi je bilo lepo, ko je rekla, da gresta še vedno vsake toliko obiskati prejšnjo lastnico, od katere je psa vzela. Povedala mi je, da sta se res lepo ujeli in da se ji zdijo njuni obiski prav prisrčni. Čeprav se je že navadil, da ni več tam doma, se je še vedno zelo rad sprehajal po njenem stanovanju in je še vedno imel nastavljeno posodico za vodo, kot jo je imel postavljeno prej.

Bila je res srečna, saj ga je vozila čisto povsod s sabo. Maltežan pa je bil še vedno igriv in zelo priden in družaben pes. Tako tudi njej ni bilo več tako dolgča, saj je takoj začela redno hoditi na kar nekaj pasjih aktivnosti, kot je tudi agility in pa mantrailing. V teh dejavnostih je zelo užival, čeprav ta pasma ni znana po tem, da ji te stvari ležijo.

Mislim, da se je zaradi vsega tudi ona malo spremenila, v pozitivnem smislu seveda, kar je res lepo videt.